Poskus samomora in uboja - podrobneje

Mati mi spet grozi po mailu da naj neham pisati tale blog, ker bo drugače odprla svoj blog. Izvoli, splo pa nevem kako si našla tole stran, ki je anonimna!!!!!

Le ko ti je kaj pomagal pri tem, blink blink??

Torej da bolj razmislim kako te medikamenti naredijo noro, in zblojeno, še posebej če je zraven alkohol. Ne vem če je ta dan bila mati pod alkoholom, ali pod tabletami, pod tabletami verjetno da, kajti začela je z njimi že 15 - 20 let nazaj in je odvisna od pomirjeval.

Torej bila sva zopet sama doma, foter je verjetno delal, ne vem če je bila sobota, ampak verjetno je bila. V bistvu sva bila sama doma. Ta deja vu se je ponavljal od moji zelo mladih let, ko ni bilo fotra doma, se je mati enostavno spravila name. Našla je najmanjši razlog, ki je normalnemu človeku daleč od razloga za prepir. Ampak kaj je lažje kot izliti svoje frustracije na majhnega otroka, ki mu nihče ne pristopi na pomoč.

Ampak pustimo moja mlada leta, ki so bila polna pretepanj za prazen nič!!!!! Rad bi se spomnil ko bi lahko rekel, oh hudič , res sem bil poreden, res sem si zalužil tepenje s kuhlo. Ampak pizda ne spomnim se.

AMpak pustimo to.

Premaknimo se v moja zgodnja mladostniška leta. Star sem bil 15 let ali 16, verjetno 15. In mati je zoept dobila napad. Ne vem točno kaj je sprožilo njen napad, ampak verjetno sem ji jaz potožil kaj o mojih težavah. In seveda mati je totalni diktator, ne pusti ti izrazizi žalost, bolečine, solza, ne, potlačiti je edininačin, potlačiti s kričanjem name, pretepanje, (posebej na msetih kjer se ni poznalo).

Ampak ta dan je šla predaleč. Spomin je malce medel, kajti to se je zgodilo pred 20 leti, in se ne spominjam celotnega dogodka v podrobnisti.

Vem samo da je mati ponorela, zblaznela, me začela zmerjati, kričati, groziti, in nato planila v jok, dobila je napad na krajše povedano. Vem da me je zaprla na balkon, iz katerega nisem mogel skočiti, ker je bilo previsoko. Potisnila me je na balkon in zaprla kljuko, na nenavaden način ni uspela zapreti balkon popolnoma, ampak na polovico. Zbežala je dolj proti garaži, cela v besu, solzah in kričala na ves glas. Omenila je avto in izpušne pline. Seveda sem popaničail kot še nikoli, fotra kot slučajno ni bilo doma. In zaletel sem se 3 x z vso močjo v vrata balkona in stekel zanjo. Še pred tem sem hodil po balkonu in se bal kot še nikoli na tem svetu. Vedel sem da je dobila napad in da ji moral pomagati.

TOrej po 3 - 5 minutah sem bežal za njo in jo našel v garaži z zaprtimi vrati. Začel sem se tresti, tresem sem se po vsem telesu. Videl sem mater s prižganim piči pokijem (avto) in cevjo, ki jo je napelala iz izpušne cevi v notranjost avtomobila. Jaz sem bil tako prestrašen, nisem vedel kaj narediti. Rekel sem ji kaj delaš, in rekla je da si bo končala življenje. Potem sem se jokal in jo prosil in vlekel iz garaže, vendar brez uspeha. Mami ne se ubit sem se drl in okal na ves glas. Rekla je da ja najbolje da oba končava življenje. Ta spomin je tako živ še danes, po 20 letih. Kot da bi se zgodil včeraj. Mati je imela dovolj, hotela je končati takrat moje in njeno življenje. Hotela je odpotovati navzgor, ali navzdol, kaj pa vem.

AMpak ne, še vedno ne bo priznala, da je naredila ogromno krivic in trplenja in ustrojila mojo sedanjost. Je pač globoko bolna in suicidalna, manično depresivna oseba. Še danes mi dela zgago, in to res hudo zgago, ne dovoli da bi bil srečen.

Ne more doumet da sem odrasel človek in ne potrebujem njenega zlobnega vmešavanja v moje življenje. Ampak bolna oseba to ne razume. Res je totalno bolna, hudo duševno suicidalno neprištevna oseba. Če bo naredila kak zločin nad mano, se bo enostavno zgovarjala na norost. Skrbi me, da bo šla predaleč in da ji nihče ne bo mogel pomagati. Jaz jo ne morem, nočem več videti. Imam samo slabe spomine nanjo, nič lepega, samo črno poglavje mojega življenja.

Nihče me ni branil pred njo, zanjo sem bil lutka, brez pravic, brez spoštovanja, brez dostojanstva. Lahko je naredila z mano kaj je hotela, mali otrok nima pojma kako se braniti pred lastno materjo. Za njega obstaja samo mater, nisem doumel ali jo klasificiral ali je dobra ali slaba oseba takrat. Nisem. Krivil sem sebe, globoko v sebi sem krivil sebe in se začel sovražit.

Ampak danes vem da je izredno destuktivna oseba, ki je uničila lastnega otroka, načrno, sebično in seveda pod vsakodnevnimi odmerki psihotikov in alkohola.

Žalostna zgodba