Moj foter

Kje naj začnem, isti je kot mater, malce bolj oddaljen vendar popolnoma isti. Vem da je on glavni v hiši in da mati naredi vse kar si spizdi. In vem da jo podpira v tem vedenju.

Če bi stari samo mignil sprstom in rekel, čuj daj mu mir, pusti ga na miru in ne mu delat štalo, bi bilo vse kul in bi stara lepo zaprla gobec in mi ne delala sramote in štale po vsem svetu.

A je res treba da pristanem na srčnem oddelku v bolnišnici, na umetnem dihanju in še čem. Ta idiot očitno ne ve kako resno je moje stanje in kako sem bolan. Jebe se mu, tako kot se mu jej jebalo cel život.

Njegov cilj je bil samo nuditi mi finančno podporo in me psihično zjebat.

Nikoli ni ničesar odobril, ko sem kupil bicikel je rekel zakaj si kupil bicikel, ker je tako drag, zakaj si kupil kitaro, zakaj prodajaš cd-je. Vsako idejo ko sem mu kdaj dal je zanikal. Čisto vsako, čisto nič ni odobril. Rekel je samo šola je važna. Jebeš to, kaj ti bo uni izobrazba ko si popolnoma boln že pri 35 letih.

Staremu se tako jebe, popolnoma, njemu je vseeno ali živim ali ne, popolnoma vseeno. Sploh nimam pojma zakaj, stara mu očitno trosi laži, vem da mi je vedno rekla saj ti ni nič do fotra, ti je vseeno če umre, celo rekla je da bi ga povozil če bi ga lahko.

Ta pizda je tako umsko bolna, kaj takega si nisem želel nikoli. Nikoli ne bi fizično poškodoval nikogar, nikoli nisem v življenju. Nikoli. Ampak vem da se mu jebe, ali me še kdaj vidi, vem da mu je vseeno če pristanem v bolnici, vem da bi me najrajše zagiftal in se me rešil.

Imam tako srečo da imam dva divjaka za starša, oba sta bila brez očetov celo življenje, tako mati kot foter, in enostavno nimata tega starševskega čuta, jaz sem pa moral vedno pulušat ju, kako se dereta eden na drugega, kako me jebeta v glavo.

Stari me je imel pod tako komando, da ko je zazvižgal s balkona v bloku, da sem pritekel kot dresiran pes. Bilo je najmanj 30 otrok na dvorišču in edino jaz sem moral že 6 30 biti v postelji, vsi ostali so se lahko še igrali.

Vedno sem bil popolnoma pod kontrolo, popolnoma miren, nikoli nisem si upal narediti kaj slabega. Enkrat sem prišel s sošolcem malce kasneje iz šole, ker sem še z njim v trgovino, in je popizdil kot žival, češ kje sem bil, kaj si mislim, pričakal me je doma kot stekel pes, še sedaj imam samo prebliska tega trenutka. Samo prebliske. Večino sem potinil globoko v podzavest.

Jebi se, zaslužim si očeta, ki bi me branil in ne ki me bo spravil na drugi svet. Upam da nikoli več mi ni treba spregovoriti besede s tabo. Tako si pokazal svoj pravi jaz v zadnjih 6-ih letih, pravi hudičevski obraz, obraz, ki mu je zapisano na licu jebi se, odjebi, nisi več moj sin, naj stara kar ti dela zgago, meni se jebe, crkni.

Hvala ti stari, res upam da te mi ni treba več pogledati v oči, kajti ne morem več. Naredil si mi preveč gorja, moral bi ostati na moji strani in biti nevtralen med mano in materjo in narediti mir ampak nisi, ker sem jaz zate prazen nič, nič, zguba, prasec, svinja, kot sim me ogromnokar zmerjal. Tako mi gre na kurac ko moram , če grem domov, kjer imam par stvari spravljenih priti domov po polnoči, ko vem da spi, Ni mi ga za gledat. Sploh mi ga ni za gledat več, kajti vem da je isti kot mater, njegova duša pa mi hoče samo slabo.

Tako sem zaključil s tema dvema osebkoma, četudi sta karakterja, ki te bosta uničila in spravila v grob, če jima ne pokažeš sočutja, se mi jebe. Kar dajta, resnica vedno pride na plano, VEDNO!!!! In verjamita da bo prišla na plano, mogoče prepozno zame, ampak bo vseeno.

Nikoli si nisem mislil da bom postal srčni bolnik pri teh letih, nikoli. Danes sem se jokal v avtu kot otrok, 3 letni otrok, bolečine so tak omočne, da ne morem delat, imam toliko dela in priojektov, ampak ne morem, ne morem niti premikati miške.

UPDATE

Moj foter je taki as da mora meti pištolo doma, čisto pravo pištolo. In če se kdo jebe z njim, ga bo pihnil. Torej nihče naj ne vlomi v hišo, ker bo zrerešetan kot kos sira. Pravi as! Al Ernesto CAPONE